Osebni in družbeni vidiki digitalizacije

Posvet Slovenske UTŽO je bil nedavno v Ljubljani


»Kriza pomeni prekinitev, a kriza sama zase ni nesreča,« trdi provokativni francoski filozof Michel Onfray, ustanovitelj Ljudske univerze v Caenu. Toda kriza se lahko sprevrže v tragično nesrečo, če nas ne navede, da spremenimo pot in poiščemo nove rešitve. V krizah moramo dokazati, da smo prožni. Sledimo času in razvoju dogodkov ter predvidevamo možne scenarije za prihodnost.

Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje so bili zadnjih nekaj let vsi evropski projekti brez izjeme posvečeni novim izobraževalnim temam in oblikam, a tudi digitalizaciji izobraževanja starejših, četudi pri prenosu digitaliziranih učnih metod v izobraževanje starejših nismo bili prav uspešni. Razumljivo, dokler sta bila socialni in fizični stik v učnih skupinah (javni prostor) mogoča, so jima mentorji in starejši študenti dajali prednost. Težko je bilo študente navdušiti za digitalne postopke, če so imeli na razpolago druge, po katerih najbolj hlepijo. Toda v marcu se je vse obrnilo na glavo.

Od danes na jutri smo se povsod v Evropi pričeli ukvarjati z vprašanjem digitalizacije postopkov vsakdanjega življenja in tudi izobraževanja. Izobraževalci odraslih na Slovenski UTŽO smo se udeležili številnih spletnih konferenc, bodisi kot udeleženci bodisi kot predavatelji. Tematizirali smo digitalno izobraževanje starejših, pisali članke, digitalizirali 30 % našega izobraževanja, izobrazili več kot 400 mentorjev in študentov za uporabo programa Zoom in aplikacije Teamviewer ter nazadnje pripravili in izvedli v Ljubljani posvet vodij 55-ih univerz za tretje življenjsko obdobje v okviru mreže Slovenske UTŽO. Beseda je tekla o osebnih in družbenih vidikih digitalizacije.

Če drugi lahko, zakaj ne bi še jaz

Prof. dr. Ana Krajnc je dala posvetu prvi poudarek, ki so ga kasneje utrdili tudi drugi nastopajoči. »Imeti dostop do digitalnega sveta in uporabljati digitalizirane postopke je privilegij, dan le nekaterim, in je pravica. Izobraževanje na daljavo omogoča, da živimo in preživimo zdravstveno krizo normalno in se z njo spoprimemo. Izobraževanje po Zoom-u ima svoje raznolike prednosti, domačnostno je, denimo. V predavalnicah sedimo, poslušamo, ujeti smo, Zoom pa nam omogoča, da opravimo hkrati ob poslušanju predavanja še kakšno drugo nalogo. Vendar digitalizirano izobraževanje na daljavo ne more opraviti svoje naloge, če prej ne postanemo samostojni učenci, takšni, ki se učijo s svinčnikom v roki, ne zgolj s poslušanjem. Takšni, ki pozabijo na šolanje in vstopijo v svet učenja,« trdi Ana Krajnc.

V digitaliziranem izobraževanju starejših mentorji odigrajo tudi nove vloge. Svoje študente morajo navdušiti, da se ti vključijo v ta krasni novi svet. Svet, ki je lahko krasen, če se ga učimo obvladovati, če nam mentor in okolje ne nasprotujeta, če verjameta v naše digitalno učenje! Digitalno vključevanje v sodobni svet je res privilegij, saj ima le 53 % svetovnega prebivalstva dostop do digitalnih postopkov. »Je način, kako se spoštujemo,« je poudarila Ana Krajnc in je vprašanje dostojanstva, je nedavno na neki drugi konferenci »Naj sredi digitalizacije nikogar ne pustimo za seboj» (BAGSO) poudaril Tone Dolčič. Na tej konferenci so poudarili potrebo po uzakonjenju pravice do digitalizacije za vse. Starejšim v institucionalni oskrbi gre ta pravica enako kot vsem drugim, kar bi veljalo zapisati v politiko digitalizacije. Digitalno izobraževanje dopolnilno izboljša izobraževanje iz oči v oči.

Izobraževanje na daljavo poznamo že dolgo

Leta 1948 nastane v Ljubljani Dopisna ekonomska šola, ki jo je nova država potrebovala, kajti hitro je bilo treba pridobiti in usposobiti nove kadre. Iz te je kasneje izšla Dopisna delavska univerza. Nova rast industrije je potrebovala tajnice in tako je v Angliji nastala Pitmanova dopisna šola za daktilografke in stenografke. Leta 1966 pa nastane še slovita inovacija v izobraževanju odraslih – Odprta univerza ali Open University. Naseli se v majhni vasi blizu Londona, kajti pisarne v Londonu so bile predrage. Tam na vasi zgradijo stolpnico, pošto, od koder so vsak dan romali k študentom učno gradivo, izpitne pole itd. Študenti so se učili po svojem ritmu in izboru učne tematike. V prvem desetletju so izobrazili 150.000 odraslih.

V Šanghaju, denimo, je bilo že zgodaj moč na daljavo študirati arhitekturo. Študenti so se povezali med seboj in si pri študiju pomagali. Nihče ni smel ostati zadaj (danes temu pravimo sodelovalno učenje).

Kakor koli že, ekonomist Jeremy Rifkin je dejal, da »je treba pozabiti na sisteme, ki so odvisni od »malte«. To velja tudi za tradicionalne izobraževalne sisteme. Današnje izobraževanje starejših tudi ne sme več biti odvisno od grajenih prostorov. Moralo se bo seliti na splet in na daljavo.

Je socialna bolečina nov koncept?

Dr. Dušana Findeisen je imela v svojem nastopu nekaj poudarkov, kot npr. nova opredelitev družbene vključenosti zdaj, ko je izključenih veliko, ko je to množičen pojav in ne gre le za premagovanje ekonomske prikrajšanosti, marveč tudi za prikrajšanost za kontinuirane, stabilne odnose, socialne, fizične in digitalne. V času, ko smo ostali z manj osebnih stikov, je na nas, da vzdržujemo vsaj digitalne odnose, kajti človek brez ljudi in odnosov z njimi ne more. Če je dolgo ločen od njih, občuti socialno bolečino, podobno bolečini, ki jo občutimo, če smo zelo lačni ali žejni. Če nismo v kontinuiranih odnosih, se nam ruši imunski sistem, pravijo nevroznanstveniki. Če smo nekoč ustvarjali Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, tega nismo storili le zaradi transmisije znanja. Želeli smo ustvariti javni prostor, v katerem bi bili starejši videni in slišani, vključeni, inovativni. Danes se javni prostor začasno seli na splet, da pa javni prostor pripada vsem, da ima več funkcij hkrati, to vemo, da ga potrebujemo, tudi vemo … že dolgo. Kogar ni v javnem prostoru, ta je že doživel socialno smrt, pravimo.

Pogovor z udeleženci je moderirala prof. dr. Nives Ličen, posvet pa je vodila andragoginja Petra Bališ. Navzoči so si ogledali tudi najnovejši animacijski film Slovenske UTŽO »Recite znanju DA«, ki je plod digitalnega filmskega izobraževanja članov Slovenske UTŽO v projektih CINAGE, RefugeesIN, SPIDW, SLIDE itd.

V popoldanskem času je Olga Drofenik predstavila zakone, ki jih morajo vodje univerz poznati. Posvet se je zaključil s sejo sveta Slovenske UTŽO.

Zapisala: dr. Dušana Findeisen