Kaj je disleksija

Disleksija je splet zmožnosti in težav, ki vplivajo na učenje branja in pisanja pri približno deset odstotkih oseb, četudi so te povprečno ali celo nadpovprečno inteligentne. Težave pa se ne pojavljajo samo pri branju in pisanju. Pogoste težave oseb z disleksijo so na področju kratkoročnega in delovnega spomina, slušnih in vidnih zaznav, jezika, motoričnih spretnosti in zaporedja ter organizacijskih veščin.

Disleksijo srečujemo pri otrocih, mladih in odraslih. Je namreč vseživljenjski pojav, ki ni odvisen od tega ali onega jezikovnega ali pisnega sistema. Prav tako ni korelacije med disleksijo in stopnjo inteligentnosti. Na disleksijo ne vpliva trud, ki ga človek vlaga, da bi jo obvladal ali človekov socialno-ekonomski položaj. Disleksija ne izzveni niti v visoki starosti in se v posameznih življenjskih obdobjih drugače izrazi.

Disleksija se uvršča med specifične učne težave in se lahko pojavlja različno, od lažje, zmerne do zelo izrazite disleksije. Dolgo časa so se strokovnjaki spraševali, ali je disleksija le razvojni zaostanek, ki ga otrok sčasoma preraste, ali pa je to dlje časa trajajoča težava oz. primanjkljaj. Odrasli z disleksijo lahko dokaj dobro ali zelo uspešno premagajo težave z branjem, bolj trdožive pa so težave pisanja, težave glede pravopisa kot tudi težave z organizacijo vsebine ter težave s kognitivnimi procesi (pozornost, spomin, zaznavanje …). Kognitivne primanjkljaje, značilne za disleksijo, imajo otroci že od rojstva. Kako se disleksija kaže pri posamezni osebi, je odvisno od njene starosti in od zahtev okolja.

Značilnosti disleksije

Da ima otrok disleksijo, lahko zanesljivo trdimo šele takrat, ko se uči pisati in brati in se ob tem, kljub številnim vajam, slabo spoprijema s težavami. Znake disleksije in težave, značilne za disleksijo, starši in vzgojitelji opazijo pri otroku že v predšolskem obdobju:

• ima večje ali manjše težave na področju fonološkega zavedanja (prepoznavanje glasov v besedi, rimanje, iskanje besed za določen glas);
• slabše izgovarja posamezne glasove in ima skromneje razvite sposobnosti jezikovnega izražanja;
• pogosto začne govoriti kasneje kot njegovi sovrstniki;
• težko si zapomni nove besede;
• v besedah zamenjuje zloge, npr. namesto lokomotiva reče kolomotiva;
• za črke ne kaže interesa;
• ima težave s pozornostjo in pri osredotočenju (daje vtis, da ne posluša);
• je motorično manj spreten, neroden;
• ima težave z ritmom;
• težko si zapomni pesmice, izštevanke in rime;
• ima dobre in slabe dneve.

Kasneje v šoli, v obdobju opismenjevanja otrok

• napreduje zelo počasi oz. počasneje pri učenju branja in pisanja kot sošolci (težko si zapomni črke in številke);
• ne zna povezati črk v besedo, besede črkuje;
• dela veliko napak pri branju in pisanju (v besedah izpušča črke, jih zamenjuje, obrača, dodaja);
• si težko zapomni abecedo, poštevanko, dneve v tednu, mesece v letu;
• ima težave pri razumevanju prebranega (medtem ko pazi na tehniko branja, ni pozoren na vsebino);
• pri pisanju je pogosto neroden in počasen;
• slabo loči in obvladuje časovne in prostorske pojme levo/desno, zgoraj/spodaj, spredaj/zadaj …

Zaradi opisanih težav se otroci, pa tudi odrasli, izogibajo branju in pisanju, saj kljub trudu in vaji napredujejo zelo počasi. Otroci in mladi z disleksijo so se kljub težavam pri branju in pisanju sposobni naučiti šolsko snov, vendar na drugačen način kot njihovi vrstniki.

Močna področja oseb z disleksijo

Posnetki možganskega delovanja so potrdili, da so v možganih lahko različna omrežja povezav in že majhne razlike v povezavah lahko vodijo v razlike v sposobnostih usvajanja veščin branja in pisanja. Študije so pokazale, da se možgani oseb z disleksijo razlikujejo od možganov oseb brez disleksije, in sicer v anatomiji, organizaciji in funkcioniranju. Posledice teh nevroloških razlik se kažejo v posebnem načinu razmišljanja in učenja. Običajno to pomeni, da ima oseba z disleksijo nek vzorec kognitivnih sposobnosti, ki vključuje močna in šibka področja. Nekateri trdijo, da se osebe z disleksijo bolj nagibajo k “razmišljanju z desno možgansko poloblo”. Desna možganska polobla je povezana z lateralnimi, ustvarjalnimi in vizualnimi miselnimi procesi. Zato so osebe z disleksijo pogosto bolj uspešne na področjih in v poklicih, kjer pridejo do izraza njihova močna področja (arhitektura, umetniška področja – igralstvo, oblikovanje … prevajanje ). Razlike v možganih imajo številne vzroke. Raziskovalci priznavajo, da obstajajo številni možni vzroki disleksije, prevladujejo pa dedni dejavniki.

Močna področja oseb z disleksijo so:

• domišljija, izvirnost, ustvarjalnost;
• dobre sposobnosti reševanja problemov;
• dobre sposobnosti vidnega predstavljanja;
• sposobnost hkratnega predelovanja informacij;
• sposobnost vzpostaviti nepričakovane medsebojne povezave med podatki in informacijami;
• intuicija;
• dobre sposobnosti ustvarjanja novega znanja.

Dr. Milena Košak Babuder

Specifične učne težave

Učenci s specifičnimi učnimi težavami so učenci, ki imajo heterogene  primanjkljaje, ki se kažejo v zaostanku v zgodnjem razvoju in/ali težavah na katerem koli od naslednjih področij:

• pozornost;
• pomnjenje;
• mišljenje;
• koordinacija;
• komunikacija (jezik, govor);
• branje;
• pisanje;
• pravopis;
• računanje;
• socialna kompetentnost;
• čustveno dozorevanje.

Specifične učne težave so nevrofiziološko pogojene in primarno niso posledica vidnih, slušnih ali motoričnih okvar, motenj v duševnem razvoju, čustvenih motenj …, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi.