DSC_0011

Z Enajsto šolo v knjigarni v novo študijsko leto. Disleksija med genialnostjo …


Bili so polnoštevilni, prišli so tisti vedoželjni in tisti prepričani. Prišli so, da bi razumeli svoje vnuke, otroke ali sebe. Povedali so svoje, zvečine uspešne zgodbe, a izpovedali so tudi grenkobo, ker so bili ničkolikokrat zavrnjeni, nerazumljeni, ker so pritiskali na njih, jih silili, da pišejo z desno, medtem, ko so bili levičarji itd. Ali pa, kot starši so verjeli učiteljem, da so njihovi otroci leni, raztreseni, da nočejo brati, niso se postavili v bran svojim otrokom z disleksijo. Niso vedeli, da gre za disleksijo. A otroci so kljub temu postali arhitekti, igralci, doktorji znanosti na področju informatike, elektrotehnike, kemije, industrijski oblikovalci, slikarji, novinarji, svetovalci v japonski avtomobilski industriji.

Niso pa pozabili omeniti, da dislektiki lahko tudi končajo v zaporu (40 % zapornikov je dislektikov) ali kot nezaposleni in funkcionalno nepismeni, vse zaradi okolja, ki jih ne sprejme, ker nimajo nikogar, ki bi jih podprl. Ker jih, otroke, okolje ni razumelo, ker so bili moteči, ker so bili drugačni, so jih silili v »pomožno šolo« ali iz šole. Tako kot Edisona. Zgodbo je povedala Ljubica Kosmač, izvršna direktorica Inštituta za disleksijo pri Slovenski UTŽO. Nekega dne je Edisonova mama iz šole prejela pismo, ki se je glasilo: »Vaš otrok je zaostal. Naj ostane doma. Sami se učite z njim.« Edison, ki sam ni mogel brati, je vprašal, kaj piše v pismu. Občutljiva mati je dejala: »Vaš sin je genialen, naj ostane doma, učite se z njim, mi mu nimamo več kaj ponuditi.« Občinstvo je tudi popisalo nekatere svoje izjemne učne strategije, vredno bi jih bilo zapisati. Pred temi izpovedmi je prof. dr. Ana Krajnc imela uvodno predavanje o disleksiji in skotopični občutljivosti. Enajsta šola v knjigarni je plod programskega sodelovanja Slovenske UTŽO in ljubljanske knjigarne Konzorcij.

Več o Enajsti šoli >>